Miša Gams: Vsi bi se morali postaviti na ulico, tako kot sem se jaz

Miša Gams: Vsi bi se morali postaviti na ulico, tako kot sem se jaz

Foto: osebni arhiv

Miša Gams je magistra antropologije in aktivistka za pravice prekarnih delavcev, ki na širšo problematiko brezposelnosti in prekarnega dela opozarja na cesti kot tudi preko znanstvene kritike. Njen performans čistilke čevljev je pred časom doživel veliko pozornost, mi pa smo z njo govorili v času, ko se je ponovno odpravila na ulico kot svetovalka iz run. 

 

Od sedaj naprej, ste zapisali na vaši Facebook strani, delate zase. Ali človeka lahko opolnomoči, če se odloči delati le tisto kar mu narekuje njegov notranji glas?

Jaz mislim, da ja. Ko se enkrat odločiš, da stopiš iz tega začaranega kroga med iskanjem zaposlitve in – kasneje, ko enkrat dobiš zaposlitev – prisilo dela v suženjskih razmerah. Gre za dela, kjer si deklica za vse, v kakšnih tovarnah ali podjetjih, kjer te maksimalno izkoriščajo za kakšnih 3,5 evra na uro. Kar ne zagotavlja dostojnega preživetja, niti ničesar. V takšnih pogojih mislim, da ljudem niti kaj dosti več niti ne preostane, kot pa da se sami znajdejo in poskusijo zagnati kakšen svoj projekt in na drugi strani izstopiti iz teh izkoriščevalskih odnosov v družbi.

Ampak zahteva pa to pogum in odločnost, tako da še sama ne vem kako bom in koliko časa bom vztrajala v tem, ker ni enostavno. Če se izpišem iz Zavoda za zaposlovanje izgubim pravice iz socialnih transferjev, torej otroški dodatek, pravico da zaprosim za socialno podporo in pravico do subvencionirane šolske prehrane. Zaradi vsega tega se ljudje ne odločajo, da bi izstopili iz tega začaranega kroga iskanja dela, oziroma da bi šli na svoje in da bi resnično prekinili vse odnose s kapitalističnimi ustanovami.

Če se izpišem iz Zavoda za zaposlovanje izgubim pravice iz socialnih transferjev

Borec za pravice temnopoltih v 20. stoletju, Malcom X, je govoril, da človek ne bo nikoli svoboden, če se ne bo sam osvobodil. Bi lahko rekli, da gre za univerzalno pravilo in da potemtakem velja tudi za delavce v neoliberalnih, prekarnih pogojih? 

Sigurno velja. Najhujše je tisto, kar lahko vidimo če pridobimo delovno izkušnjo v tovarni, ko si delavci med seboj zabadajo nože v hrbet, zato da bi ustregli delodajalcem in da bi morda kdaj v življenju dobili povišico ali priboljšek. Pravzaprav se sami zasužnjujejo in pri tem ne potrebujejo ne vem kakšne 'vzpodbude' od zunaj. Res se lahko vprašamo, kaj je s temi ljudmi, ali nikoli v življenju niso razmišljali, da so sužnji in da je čas, da se osvobodijo vzorcev vseh teh nezdravih mezdnih odnosov ...

Pri neprestanih izkoriščevalskih delovnih razmerjih, ki postajajo samoumevna, je telo tako travmatizirano...

Pri neprestanih izkoriščevalskih delovnih razmerjih, ki postajajo samoumevna, je telo tako travmatizirano, da ljudje že sami iz dneva v dan potrebujejo konstanten adrenalin, psihični pritisk oziroma nasilje v družbi. Potrebujejo ga zato, da pravzaprav normalno oz. znosno funkcionirajo znotraj svojih obrambnih mehanizmov.

Verjetno gre za novodobno prostovoljno suženjstvo v okviru ekonomije brezposelnosti. Ali sistemski pogoji omogočajo, da bi se človek lahko dvignil nad to?

Ne, družba in država s svojimi zakoni ne omogočata, da bi se človek kadarkoli sploh zavedel kaj se dogaja in izstopil iz tega. Malemu človeku ni na noben način dopuščeno, da izstopi iz začaranega kroga brezposelnosti in prekarnega dela.

Na Facebooku ste tudi zapisali, da ne bo nihče več služil na račun vaše brezposelnosti. Na koga se to nanaša?

Med drugim tudi na vse te programe, ki jih ponujajo na Zavodu za zaposlovanje, s katerimi zelo mastno služijo na račun brezposelnih nekateri podjetniki, ki imajo pogodbo z Zavodom za zaposlovanje. Zelo velika je verjetnost, da na podlagi teh certifikatov, prekvalifikacij, usposabljanj in vsega tega, ljudje še vedno ne bodo dobili službe. Vsi ti posredniki pa odžirajo denar od države, zato da potem še krepijo ta začaran krog brezposelnosti, kar je totalen paradoks in tudi povsem nedopustno.

Družba bi morala človeka vzpodbujati in mu pomagati z vsemi sredstvi, da preživi in da si najde dostojno delo za sebe brez posrednikov, ki so postali sami sebi namen.

Kako bi lahko opredelili predvsem psihološke posledice dolgotrajne brezposelnosti?

Kot prvo bi izpostavila problem, da postane brezposelni človek kmalu precej nesamozavesten, ker se mu nabere toliko negativnih odgovorov in po navadi preteče veliko časa, da sploh katerega prejme. Povsem nezavedno se začne spraševat ali je sploh sposoben ostati konkurenčen v tej družbi, ali je dovolj na nivoju in kaj je v bistvu narobe z njim, da ne dobi službe.

Resnica pa je ta, da je sistem tako brezhibno zasnovan, da ljudje ne morejo priti do službe, enostavno ne morejo. Ker čistilke imajo na primer svoje čistilne lobije, čistilni servisi prevzemajo stranke od manjših. Povsod in na vsakem področju se najdejo veliki podjetniki, ki odžirajo delo majhnim. In mali človek, ki se bori in ki želi delati nekaj svojega, ima ogromno ovir, podtikanj in blokad na svoji poti.

V glavnem se mi zdi, da je znotraj birokratskega sistema tako zastavljeno, da ni mogoče realizirati lastnega zastavljenega cilja. Človeku denar, čas in energijo odžirajo uradniki in zaposlitvene agencije.

Ne, družba in država s svojimi zakoni ne omogočata, da bi se človek kadarkoli sploh zavedel kaj se dogaja in izstopil iz tega.

Izguba samozavesti kot vzrok, da izobraženi ljudje in različni profesionalci pristanejo na mizeren honorar ali plačilo?

Točno to. Najhujše je pa to, da prijatelji in svojci začnejo pritiskat na njih, da naj si najdejo kakršno koli delo za plačilo. Ampak kako, če je oseba poslala npr. po dvesto ali tristo prošenj za delo čistilca, pa ni dobila niti odgovora? Kljub temu, da recimo zamolči (visoko) izobrazbo, bivališče, starost in še kaj bi se našlo.

Izjemno pomembni se mi zdijo vaši zapisi o prekarnem delu nasploh, na tem mestu imam v mislih opis dela v tovarni. Konkretni zapis je verjetno tudi lahko v pomoč mladim in ostalim, kajti vsi verjetno ne naredijo konceptualnega okvirja dogajanja, oziroma morda niti ne znajo ubesedit stvari, v kolikor spoznajo hude pogoje dela v tovarni? Tudi študentje z univerze, ki v iskanju zaslužka pristanejo za tekočim trakom, nihče tega pravzaprav ne problematizira?

Ja recimo, ko sem se postavila kot čistilka čevljev na cesto, so glavni mediji poročali v smislu 'češ, ženska se je znašla, šla je na cesto in sedaj služi kot čistilka čevljev – poglejte tudi vi boste morali, ko boste enkrat doštudirali, prijeti za krtačo in opravljati nekaj povsem fizičnega'. Skratka tako so predstavili zadevo kot da je to nekaj najbolj samoumevnega na svetu, da bodo sedaj vsi šolani ljudje na koncu čistilci čevljev. Nihče pa ni vklopil zdravega razuma v smislu, da namreč Ljubljana ne potrebuje niti enega čistilca čevljev, niti Slovenija če smo že pri tem.

Nihče ni torej problematiziral tega, še celo 'marketinški guru' je izrekel pohvale za 'super in čudovito idejo'. Pozabil pa je povedati, da se Ljubljana ne more primerjati z Londonom, Berlinom ali ostalimi velemesti, ki imajo svoje čistilce, ki zaslužijo po 300 ali 400 evrov na dan, ker čistijo na letališčih, oziroma tam kjer je velik pretok ljudi. V 'mali' Sloveniji se vsi borimo za osnovno preživetje, torej za kruh. Le kdo bi izobraženemu človeku dajal denar, da bi mu na dnevni bazi čistil čevlje?

Je izguba človečnosti opis za delo v tovarni? Oziroma apatija in tekmovanje, kot sami opisujete kot značilnost takšnega dela, vendar kako si lahko to dopuščamo? Ali nimamo odgovornosti, da poskrbimo oziroma se borimo za boljše pogoje za prihodnje generacije?

Nedvomno. Vsi bi se morali postaviti na cesto, tako kot sem se jaz. Vsi brezposelni bi se morali postaviti na cesto in služiti denar s prostovoljnimi prispevki. S tem bi opozorili državo, da si ne moremo privoščiti odpiranja s.p.-ja, ker smo s tem že avtomatsko v minusu in si ne moremo privoščiti plačevanja prispevkov vsak mesec. Enostavno, tudi tisto, kar si človek želi delati, ne more potem opravljati, ker ga država stisne z vseh strani s finančnimi zahtevami. Če kak mesec ne more plačati par centov, se posamezniku usede davčna inšpekcija za vrat in je torej že v prekršku.

Vse skupaj je napačno zastavljeno. Nasprotno, prvih 3 do 5 let, bi morali človeku, mlademu podjetniku, pustiti dihati. Oproščen bi moral biti plačevanja prispevkov, da se lahko pobere in pride na zeleno vejo.  Edino na ta način bi samostojni podjetniki lahko določen delež od zaslužka dajali državi. 

12. decembra bo v Ljubljani protest prekarnih delavcev. Verjetno je pozitivno, da se dogaja, vendar ali so zahteve dovolj visoko postavljene?

Protest organizira Sindikat prekarcev, ki se je vzpostavil lansko leto. Mislim, da so se usmerili v pravo smer, kajti na začetku so se še nekoliko lovili. Sedaj pa so v bistvu postavili tri ključne osnovne zahteve.

Prvo, da je vsak prekarec upravičen do vsakega dneva bolniške. Recimo s.p-ji, kot vemo, morajo biti 30 dni bolni, in še iskat potrdila, da so res bili bolni, zato da imajo potem od 30. dneva naprej plačano bolniško. Kaj pa vmes? Vsi ti umetniki, ki delajo s telesom, v obstoječih razmerah, zaradi bolezni ne morejo služiti denarja, dejansko 30 dni so brez dohodkov, ne morejo plačati prispevkov. To je trojni udarec za njih. Zato je zelo pomembno, da si izborimo to pravico, da vsi s.p.-ji in vsi delavci, ki delamo preko avtorskih in podjemnih pogodb, dobimo plačilo za vsak dan priznane bolniške, vsaj nek pavšal.

Druga točka je uvedba minimalne urne postavke. Sama sem nekoliko raziskovala kolikšna bi morala biti višina urne postavke preko izvajanja anket in odpiranja javne polemike. Mislim, da se v tem času giblje med 3 ali 4 evri, vendar bi osebno rekla, da bi morala biti najmanj enkrat višja. Če že prekarci ne dobijo plačanih potnih stroškov, malice in bolniške (oziroma zdaj po novem naj bi slednja bila), če torej vse vštejemo, potem je še 7 evrov na uro premalo za njih.           

(op. tretja zahteva je spoštovanje zakonodaje (ZID-1) ter ukrepanje Inšpektorata za delo RS v primeru delavk in delavcev v trafikah in ostalih prekarnih delavcev.)

Kaj pa glede zahtev politične stranke Levica, ki sedaj zahteva uvedbo povišanja minimalne plače? Ali imajo dovolj visok cilj?

Kakor je nekdo izračunal, če bi bila plača 700 evrov, potem to spet nanese 4 evre na uro. To pomeni, da se izračun nekako ne izide. Prekarec bi moral biti več plačan že zaradi negotovih okoliščin in nezaščitenosti – večkrat se ne ve, do kdaj bo projekt trajal, koliko časa mu bo delo vzelo itd. In tukaj je resnično v slabšem položaju kakor so redno zaposleni. Prekarec bi moral imeli veliko višjo urno postavko, ker bi bilo to nenazadnje tudi pravično za vse.

Bi bilo mogoče opredeliti delo Levice? Kajti delavci, se mi zdi, tudi računajo na neko stranko, ki se bo zavzemala za njihove pravice. Se je Levica izneverila svojemu poslanstvu, se pravi boju za pravice delavcev, s tem ko se precej posveča različnim angažmajem okoli na primer LBGT-a in veganstva itd.?

Jaz tudi zagovarjam, da bi morala levica ostati,  v takšnem smislu kot je bila klasična levica nekdaj, se pravi, da bi se v prvi vrsti morala boriti za delo, delavce in delavske pravice. Ker nismo še v tisti fazi, da bi roboti delali čisto vse in bi torej lahko vse delavce zamenjali. Še vedno je ogromno delavcev, ki delajo naporna fizična dela na dnevni bazi in si zaslužijo dostojno življenje, prav tako tudi si zaslužijo, da gredo kdaj na kakšen kulturni dogodek in da imajo kakšen hobi v življenju. In mislim, da bi se Levica morala boriti, da izboljša kvaliteto življenja teh delavcev.

Trenutno je žal situacija takšna, da si več kot tri četrtine delavcev ne more privoščiti kupovanja zdrave hrane. Če bi bili siti, bi lahko naslednji dan šli normalno na delo, tako pa so oni in njihovi otroci lačni, kljub dejstvu, da ponekod delata oba starša. To je sramota za našo državo in levica bi se morala v prvi vrsti postaviti za delavce in njihove pravice.

Levica bi morala sodelovati tudi pri tem, da zniža delež brezposelnosti v državi. Slednje bi bilo možno doseči tako, da se zniža delovnik, tako da bi vsak delal največ 5 ali 6 ur, hkrati pa bi na ta način ljudje lahko prišli do zaposlitve.    

Kakor je nekdo izračunal, če bi bila plača 700 evrov, potem to spet nanese 4 evre na uro.

Trenutno na ulici svetujete iz run in s tem tudi opozarjate na začaran krog ekonomije brezposelnosti. Bi morda kaj več o tem povedali, kako in zakaj rune?

Z runami se ukvarjam že dalj časa, napisala sem tudi knjigo, ki jo je zaenkrat moč dobiti v elektronski obliki. Sistem run so vzpostavili stari Germani, ki so jih uporabljali za napovedovanje letine in zdravja ter podobnih stvari. Se mi pa zdi, da so rune lahko dobro prizemljijo posameznike, ki lahko iz njih razberejo zelo direktne in pragmatične odgovore. Menim, da ljudje potrebujejo neko takšno prizemljitev, hkrati pa tudi neko mistiko v svojem življenju, ki jih intrigira. In že zaradi tega momenta skrivnostnosti jih pritegnem, obenem pa jim lahko interpretiram odgovor tudi v družbeno kritičnem smislu, da se vprašajo, kaj lahko v družbi sami posredno s svojimi dejanji spremenijo.

Kje vas lahko v Ljubljani najdemo z runami?                    

Decembra sem nameravala biti okrog Tromostovja. Sicer nimam še točne lokacije, morda enkrat na Trubarjevi ulici, drugič na Miklošičevi ulici, tretjič  na Šuštarskem mostu, toliko da spoznam utrip in frekevenco določenega predela prestolnice. Postavitev in delo pa bom sproti prilagajala glede na vreme in počutje.

 Osebni arhiv.

Osebni arhiv.

Zimski pogovor s Klemnom Klemnom

Zimski pogovor s Klemnom Klemnom

Razlike med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami

Razlike med javnimi in zasebnimi osnovnimi šolami