Radmila Pavlovič Blatnik: Kako je mogoče, da pri porodu sodelujejo nestrpneži?

Radmila Pavlovič Blatnik: Kako je mogoče, da pri porodu sodelujejo nestrpneži?

Foto: Rosie Kerr, Unsplash

Mag. Radmila Pavlovič Blatnik univ. dipl. psihologinja je dolgoletna svetovalka na področju obporodne podpore. Začela je soustvarjati v prvem društvu na tem področju Združenje Naravni začetki, sedaj deluje v okviru Zavoda Objem. Njeno delo priča o nujnosti razširitve državne podpore starševstvu, posebej na področju mladih družin in boljše porodne in obporodne oskrbe in podpore. V zadnjem času sodeluje tudi pri Slovenskem društvu Hospic, kjer vodi program podpore žalovanja za odrasle, otroke in mladostnike. Kot pravi, pri prehodu v in iz življenja, potrebuje človek sočutnega spremljevalca.

Tekom vašega dela na različnih področjih duševnega zdravja ste se specializirali za svetovalko v obporodnem obdobju oziroma ob obporodnih stiskah. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Foto: © Radmila Pavlovič Blatnik

Že predhodno sem delovala na področju duševnega zdravja v skupnosti. V začetku devetdesetih sem sodelovala pri vzpostavitvi prve nevladne organizacije na tem področju (Društvo Altra), v sklopu katere smo oblikovali vsebinske predloge za službe, na osnovi raziskave potreb uporabnikov psihiatričnih uslug, oziroma tistih, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Takrat sem spoznala, da je bistveno pravzaprav prisluhniti potrebam posameznih skupin.

Po lastnem porodu sem poiskala ter se kasneje tudi pridružila Združenju Naravni začetki (op. društvo je znano tudi pod imenom Mama Zofa, ustanovljeno je bilo iz neformalne ekipe za podporo pri porodih), kjer še zdaj razvijajo različne programe za obporodno obdobje. Tudi tu se je pokazalo, da je potrebno slediti tistemu, kar me ženske potrebujemo ob porodu. To pa je v veliki meri možnost informirane izbire in podpora sočutnega spremljevalca in to ne samo pri pripravah na porod ampak tudi v poporodnem obdobju. Tozadevno smo v združenju sestavili javni poziv za žensko orientirano obporodno podporo. Dostikrat se je izkazalo, da so mnoge mamice, ki so se vračale k nam po porodu po pomoč ali podporo, bile pravzaprav osamljene. Imele so tudi veliko vprašanj v zvezi s seboj ali z otroci ter z drugimi zadevami okoli materinstva.

Mnoge ženske sem povezala v skupine Mamice začetnice za podporo in samopomoč. Gre za vodena druženja, kjer se mamice z dojenčki preko izkušenj drugih v zelo podobnih situacijah učijo nove vloge, se pravi materinstva. V strokovnem smislu sicer velja, da se ljudje veliko lažje učijo v skupini pod vodstvom strokovnjaka, ki moderira in pomaga oziroma pripelje do izmenjave izkušenj in medsebojne podpore. Izkušnjo imam, da so se ženske, v Ljubljani in okolici, z veseljem odzvale na tovrstna druženja, ki sedaj potekajo že šestnajsto leto. Žal mi delovanje teh srečanj ni uspelo vzpostaviti po celotni Sloveniji, kajti ženske bi v poporodnem obdobju potrebovale srečanja vsepovsod.

smo spoznale, da je potrebno slediti tistemu, kar me ženske potrebujemo ob porodu To pa je v veliki meri možnost informirane izbire in podpora sočutnega spremljevalca in to ne samo pri pripravah na porod ampak tudi v poporodnem obdobju.

Zakaj država ni podprla tovrstnih srečanj po celotni Sloveniji?          

Bilo je veliko prizadevanj v to smer, vendar se je podpora države sčasoma še zmanjševala. Združenje Naravni začetki je na začetku svojega delovanja v obdobju približno polovice desetletja pridobilo nekaj sredstev s strani Mestne občine Ljubljana, Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Vendar smo v okviru splošnih razpisnih pogojev težko utemeljevali, da gre pri podpori v obporodnem obdobju za socialno stisko. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve podpira predvsem razne depriviligirane skupine, torej različne motnje ali težave ter odvisnosti. Ministrstvo za zdravje pa denimo podpira predvsem programe na specifičnih in usmerjenih zdravstvenih področjih, primer je progam za odvajanje od kajenja ali programi podpore ob različnih boleznih.  

Podpora družini oz. mamicam v obporodnem obdobju v okviru razpisnih pogojev ni niti socialni niti zdravstveni problem. Prijavljeni projekti niso ustrezali razpisnim pogojem, kljub temu da je na tem področju utemeljena potreba po pomoči. Iskala sem tudi druge poti, ponudila sem samoplačniško podporo oz. delala prostovoljno oz. brezplačno.

Kaj država nudi ženskam v obporodnem obdobju?

V bolnišnici porodnice dobijo podporo in po porodu jim pripada patronažna oskrba. Gre predvsem za skrb za fizično telo, ženske in novorojenčka, in to je vsekakor premalo. Seveda je na nek način dovolj – to kar je že sistemsko postavljeno –, ampak v okviru nevladnega sektorja so se vedno razvijale dodatne storitve, tukaj smo mi na bolj subtilni ravni začutili, kaj še drugega potrebujejo ženske po porodu.

Podpora družini oz. mamicam v obporodnem obdobju v okviru razpisnih pogojev ni niti socialni niti zdravstveni problem.

Dobijo porodniško, vendar so same in velikokrat tudi osamljene. Imajo dostop do patronažne službe in zdravnika, nimajo pa spodbude pri vključevanju v skupnost in izmenjavi izkušenj. Govorimo o veliko znanja, ki ga patronažna služba ne nudi. Po prvem mesecu ostajajo same, takrat se večinoma želijo povezovati, zato sem na podlagi izkušenj prepričana, da bi bilo zelo koristno, če bi zdravstveni domovi po vseh krajih ponudili izobraževanja na področju gibanja otroka in mamice, dojenja, čustvenega stanja ženske, uspavanja, prehranjevanja, gibalnega razvoja in tako naprej. Takšna je serija delavnic, ki sem jih pred dobrima dvema letoma poimenovala Poporodna šola, kjer sem povezala različne strokovnjakinje s teh področij.

Kako je na primer na področju dojenja?

Nekaj je uradne spodbude, a konkretno v porodnišnici redko dobijo pravo vzpodbudo. Kam se ženske lahko obrnejo kasneje? Na eni strani svetovalke za dojenje LLLI delajo prostovoljno, ne morejo pa pokriti vseh potreb. Na drugi strani uradno zdravstvo ne nudi poglobljene pomoči pri dojenju, kot tudi ne bistvene podpore pri uvajanju goste hrane, ali pri razumevanju čustvenega razvoja otroka.

Zakaj bi ženske potrebovale poglobljeno podporo v obporodnem obdobju, če zdravstvo že tako poka po šivih? Zakaj še tak »nadstandard«?

To je pravzaprav neke vrste preventiva. Slednja je sicer tudi že deklarirana, da se izvaja, vendar zdravstvo v resnici rešuje simptome, ne zdravi oziroma ne podpira pa ohranjanja zdravja. Če bi se zdravstvo bolj obrnilo tudi k širši podpori vzdrževanja zdravja, posledično najbrž ne bi bilo potrebno toliko energije vlagati v lajšanje simptomov.

Z boljšo povezanostjo z otrokom mamice skrbijo tudi same zase in potem se tudi počutijo bolje v vlogi mame.

Če bi imeli na nacionalni ravni organizirana podporna srečanja, na katerih bi se mamice dobro počutile in bi obenem dobile strokovno pomoč pri povezovanju z otrokom, ne bi bilo toliko obporodnih stisk, težav ali osamljenosti. Z boljšo povezanostjo z otrokom mamice skrbijo tudi same zase in potem se tudi počutijo bolje v vlogi mame. Morda bi si potem nekatere tudi upale večkrat roditi in postati dejansko 'mame'.

V kolikor so ženske osamljene, potem samo čakajo in postanejo pasivne. Sistem jim ne posveča pozornosti, razen v trenutku, ko imajo kakšen simptom – bolečino, ko postajajo depresivne in nekatere razmišljajo o samomoru. To so hude stiske. Takrat takšna mama tudi preneha jesti in ne skrbi več sama zase. Uradna medicina takrat predpiše farmacevtska zdravila ali pa izvede hospitalizacijo. Že prej bi bilo treba podpirati zdravje in spodbujati zdrave procese pri mladih mamah.

Zdravje je čisto okolje, kvalitetna prehrana in dobri medsebojni odnosi. Medtem, ko je hujših obporodnih stisk manj, je morda blažjih precej več?

Dokler ženske ne slišijo za termin 'obporodne stiske' pravzaprav ne vedo, da te obstajajo. V času nosečnosti in poroda ne slišijo nič o njih. Značilno je idealizirano pričakovanje, da bodo z novorojencem v naročju srečne in da bo v nadaljevanju vse tekoče potekalo. Vse načeloma razmišljajo samo do poroda, za naprej pa predvidevajo, da bo vse naravno steklo. Ampak ženske smo v splošnem dokaj odtujene od sebe, od svojega telesa kot tudi od občutkov. Na drugi strani pa imamo visoka pričakovanja na področju čustev in drugih stvari. Ko ostanemo same z dojenčkom, pravzaprav šele nastopi tisti čas, ko smo na preizkušnji materinstva ter čustvenega povezovanja z otrokom. Obenem smo nekako izolirane na podlagi dejstva, da je vsaka v svojem stanovanju, navezana na svoj televizijski ekran in telefon, medtem ko je fizičnega druženja zelo malo. Nekoč so se ženske in tudi ljudje v splošnem in tudi medgeneracijsko bolj povezovali. Morda je še vedno tako v kakšnih manjših krajih, ko starejše ženske podpirajo mlajše v materinstvu.

Lahko bi opredelili različne obporodne stiske. Po eni strani jih čutijo lahko tiste s prevelikimi željami, ko si denimo želijo biti popolne mame. V največji meri se čustveno povežejo z otrokom in ob tem pa pozabijo nase, posledično opustijo vse druge skrbi, med drugim tudi skrb zase in za partnerstvo. Značilno je tudi, da so povsem potopljene v otroka, česar ta vsekakor ne potrebuje, obenem pa so nestrpne do vseh ostalih. Po drugi strani lahko gre za ženske, ki nimajo dobrega stika z otrokom, torej za perfekcionistke, ki ne čutijo sebe in prav tako ne otrokovih potreb. Slednjega hranijo na uro in v splošnem ne vedo, kaj otrok od njih pričakuje in se sprašujejo, kaj je narobe z njim, ko ta zahteva njihovo skrb.

Večina žensk je seveda nekaj med tema dvema skrajnostma in nimajo vse ženske obporodnih stisk. V splošnem pa materinstvo od velike večine zahteva precej moči in napora, še posebej v sodobnem času, ko smo dejansko odtujeni in živimo v družbi, ki ne podpira veliko socialnega ali naravnega druženja, oziroma povezovanja. Lahko bi dodala, da materinstvo zahteva neko prestrukturirano obliko življenja in zorenja, kajti to obdobje zahteva od vsake ženska zelo veliko odrekanja in odpoved egoizmu, perfekcionizmu, pravzaprav mnogočemu.

So socialne stiske in kapitalistični tempo življenja tudi pomembna faktorja pri odporodnih stiskah?

Ko smo želele pridobivati sredstva za podporo obporodnih stisk smo želele zaobjeti predvsem depriviligirane, torej tiste ženske s socialnimi in finančnimi stiskami ali morda iz ločenih družin. Ampak tiste verjetno niti ne znajo zaznati stisko in si posledično niti ne poiščejo pomoči. Pomoč so si dejansko poiskale tiste, ki so bolj angažirane in so se bolj zavedale, da nekaj ni v redu, če so denimo prenehale jesti, se neprestano kregale z možem in tako dalje. Pri slednjih je šlo v osnovi za boljšo ozaveščenost v smislu kdaj poiskati pomoč.

Mnoge ženske, predvsem tiste ozaveščene, katere prepoznajo svoje potrebe in se ne zaprejo vase, so v stiskah spoznale, da potrebujejo podporo drugih žensk, zato se povezujejo na različne načine.

materinstvo od velike večine zahteva precej moči in napora, še posebej v sodobnem času, ko smo dejansko odtujeni in živimo v družbi, ki ne podpira veliko socialnega ali naravnega druženja, oziroma povezovanja.

Torej je danes več tovrstnih srečevanj, podpora se razvija?

Da, poteka tudi samoorganizacija. Poleg tega imamo danes v Sloveniji od 20 do 30 profesionalk, nekatere so doule, druge so svetovalke za dojenje in spet tretje svetovalke za nošenje, jaz sem psihologinja in tako dalje. Na področih, kjer ženske poiščejo podporo, delujemo in razvijamo programe.          

Na državnem nivoju, tudi v sklopu mreže zdravstvenih domov, bi poleg medicinske oskrbe, lahko ponujali takšno oporo, kot smo jo ponujali v sklopu Poporodne šole. /.../ Žal pa sem program Poporodne šole opustila...

Na državnem nivoju, tudi v sklopu mreže zdravstvenih domov, bi, kot že rečeno, poleg medicinske oskrbe, lahko ponujali takšno oporo, kot smo jo razvili v sklopu Poporodne šole, od psihološke opore do svetovanja o dojenju, skratka vsega kar spada v obporodno obdobje. Tako bi se lahko formirali novi programi in poklici, saj mamice po porodu to res potrebujejo. Žal pa sem program Poporodne šole opustila, ker ni bilo dovolj interesa, nekatere si takšnega programa tudi niso mogle privoščiti. Žal je tudi večina drugih storitev samoplačniška, zdravstveni domovi pa tega ne ponujajo. Pravzaprav bi Poporodna šola morala biti brezplačno dosegljiva vsaki ženski, posebej pa za prvorodkam v celotni Sloveniji.

Ženske, ki so ozaveščene in si zase in za otroka želijo kaj več, si takšne zadeve, če imajo priložnost, privoščijo. Če so pred desetimi leti so mogoče redke hodile na telovadbo, sedaj skoraj ni mamice, vsaj v mestih, ki ne bi vsaj dvakrat na teden hodila ali na telovadbo ali na delavnico za otrokov razvoj ali kaj podobnega, na primer pedokinetika ali montessori ali morda na srečanja za doječe mamice. Mamice v bistvu želijo, v mesecih ko so z otroci doma, poiskat čim več za otroka, čeprav rabijo v bistvu predvsem zase tako družbo, kot tudi podporo.

V zadnjem času delujete v društvu Hospic. Kako združujete pogled na rojevanje ter na drugi strani na umiranje, na dva različna, vendar pomembna prehoda življenja?

Porod je začetek življenja, obenem pa je tudi konec življenja v maternici. Pri rojevanju umremo s 'tistega sveta' na ta svet in obratno pri je pri umiranju. Ti prehodi so me vedno zanimali, zanje so značilna močna čustva in druge velike stvari. Rojevanje je nekdaj potekalo doma s podporo žensk, v modernem času pa je značilna precejšnja medikalizacija pri porodih. Podobno je pri umiranju, tudi na tem področju je bilo nekdaj veliko naravnih pristopov, ljudje so umirali doma in obenem so v različnih kulturah izvajali različne rituale povezane z odhajanjem umirajočega in z žalovanjem.

V zrelem obdobju življenja sem se želela izobraziti tudi na tem področju in nekaj časa že tudi delam pri Slovenskem društvu Hospic. Podpiram spremljanje hudo bolnih oziroma umirajočih ter žalovanje odraslih in otrok. Sem bolj na začetku poti, ampak vidim zelo veliko podobnosti pri obeh prehodih, spremljajočega čustvenega angažmaja in stisk, ki prihajajo zraven. Za oboje je značilna čustvena preobrazba. Pri porodu gre ženska skozi čustveno preobrazbo in postane mama, prav tako tudi moški, ki postane oče. Na drugi strani, ko kdo od bližnjih umre, je to za vse zelo velika preizkušnja, gre za prav tako veliko čustveno preobrazbo in zato je dobro, da imamo takrat podporo in sočutnega spremljevalca. Tudi tu je opaziti individualizirane odnose in ni več neke skupnosti, ki je nekoč podpirala in spremljala umirajočega in po smrti, bdela ob njem. Danes pa imamo v splošnem veliko bolezni in veliko umiranja v bolnišnicah oz. domovih, stran od domačih.

Tako kot so porodi, je torej tudi umiranje v sodobnem času precej medikalizirano.

Tako kot so porodi, je torej tudi umiranje v sodobnem času precej medikalizirano. Ljudje se v bistvu bojimo teh močnih čustev in tudi velikih obremenitev, ki v pridejo z hudo bolnim ali umirajočim. Nekaj služb je organiziranih, ampak ker smo vsi predvsem osredotočeni na službe, delo in potrošništvo bi, tako kot pri porodniški, bilo prav, da bi pri podpori umirajočega njegov najbližji imel službe prost čas, se pravi neko obdobje – v bistvu ne samo en dan ali en teden – ampak več časa, da bi lahko spremljal umirajočega doma. Večinoma si starejši še vedno želijo stran od tehnicističnih postopkov in merjenj oziroma od inštitucionalnih pristopov, želijo umirati doma ob svojih bližnjih.

Poleg več časa, kaj je še pomembno pri procesu žalovanja?

Žalovanje mora imeti svoj čas in prostor. V zadnjem času prihaja po pomoč zelo veliko žensk, ki jo jim umrli starši, obenem pa so noseče, oziroma v obdobju tik pred porodom ali tik po porodu. Ali pa ženske, ki jim je umrl otrok v prvem ali drugem dnevu, in niso odžalovale, sedaj pa imajo drugega otroka. Težko se odločamo, da si damo čas za žalovanje in odpuščanje, če pride do prekrivanja med dogodki, če recimo rodimo v tistem obdobju, ko je nekdo umiral. Vendar če žalovanje nima prostora in včasih mu ga torej tudi ne moremo dati, se potem kot celoten proces ne izvrši in lahko pride na plano kasneje, na bolj nenavadne načine.

Mnoge kulture so verovale, da gre duša po smrti v novo življenje. Danes pa nekako, morda zato ker ni materialnih dokazov za življenje po smrti, morda celo velja, da vlada strah pred smrtjo, prav tako pa tudi strah pred življenjem?            

Smrt je del življenja in naš slogan pri Slovenskem društvu hospic je, dodajajmo življenje dnevom, in ne dneve življenju. In še več podobnih sloganov imamo, dejansko želimo detabuizirati smrt in umiranje. Ni potrebno toliko strahu. Tako kot pri porodu ni potrebno toliko strahu; če v bistvu sledimo ženski, je porod lahko pravzaprav orgazmičen in lahko opolnomoči vse, predvsem pa žensko. Podobno je tudi smrt, se pravi odhajanje je lahko močna duhovna izkušnja, ki oplemeniti vse spremljevalce.          

Strah pred smrtjo je tudi eden glavnih elementov nadzora množic?

Tako kot pri porodu ni potrebno toliko strahu; če v bistvu sledimo ženski, je porod lahko pravzaprav orgazmičen in lahko opolnomoči vse, predvsem pa žensko.

Podobno je tudi smrt, se pravi odhajanje je lahko močna duhovna izkušnja, ki oplemeniti vse spremljevalce.          

Da. Recimo, tudi današnja alopatska medicina pravzaprav temelji na tem, da se ne ukvarja z zdravjem ali z umiranjem, ampak v bistvu z lajšanjem simptomov ob umiranju in tudi ob porodu. Ne osredotoča se na tisto temeljno, kar pa v bistvu je življenje.

Ali nas aktivna participacija pri teh prehodih v poveže s seboj?

Vsekakor. Sedaj imam res veliko izkušenj s posameznicami, ki so v obporodnem obdobju in obenem tudi izkušajo žalovanje. Ravno v tem času se ukvarjam s tem, kako pravzaprav ločiti, oziroma izpeljati proces žalovanja, da bo potem dovolj prostora za življenje. Žalujemo tako, da si ne zatiskamo oči pred izgubo, se pogosto pogovarjamo z ljudmi, ki so poznali ljubljeno osebo, in na drugi strani žalovanje nekako časovno in prostorsko omejimo. Morda je za nekoga primeren pogovor ali vključitev v skupine za žalujoče. Tako pri umiranju kot tudi pri rojevanju gre za izkušnjo na katero se ni mogoče pripraviti.

Lahko hodimo na delavnice za pripravo na porod, vendar se porod vseeno ‘potem kar zgodi’, je nekaj izven dimenzije, ki jo je oseba prej poznala. Podobno je pri izgubi nekoga, lahko se vnaprej pripravimo na umiranje sebe ali svojega bližnjega, ki dolgo umira, ampak ko se to zgodi, ni nihče pripravljen in je to povsem nova dimenzija.

Morda tudi medicinski pripomočki predvsem pri porodu to izkušnjo druge dimenzije nekoliko zabrišejo? To nekakšno izkušnjo transa, ki dejansko opolnomoči?

Da. Mnogi žal nimajo vzpodbudne izkušnje. V zadnjem času se z mnogimi pogovarjamo, kako je mogoče, da pri svetem procesu kot je porajanje, sodelujejo tudi nestrpneži. Torej posamezniki, ki so jim odveč naravni procesi pri porodu, kot je na primer zvišanje glasnosti in tako dalje. Podobno je pri umiranju. To so sveti procesi oziroma prehodi. Tudi umirajoči gre verjetno v nek trans, saj o tem tudi pričajo posamezniki, ki so imeli obsmrtne izkušnje. Kako je v bistvu lepo oditi iz telesa, kako se počutijo popolno, odpuščajo vsem tukaj. Odhod duše bi pravzaprav morali slaviti in se zanjo veseliti.

In spet ženska, ki je rodila ob takšnem svetem času oziroma je izkusila prehod, je lahko bolj povezana s seboj in z otrokom, in s tem bolj opolnomočena za življenje in s pridobljeno izkušnjo lahko opolnomoči tudi bližnje.

Vsak prehod, prihajanje in tudi odhajanje, lahko bolje sprejema tisti, ki je bolj povezan s samim seboj.

Miša Gams: Vaš suženj ne bom nikoli!

Miša Gams: Vaš suženj ne bom nikoli!