Mora na 2. tiru

Mora na 2. tiru

Foto: Pixabay.

Evropski polnooboroženi statistični policaji

‘Ne zapravljajte časa. Devetdeset odstotkov državljanov Evrope ne zapravlja več svojega časa. Ko končajo z delovnimi obveznostmi, se lotijo gospodinjstva ali pa naredijo kaj za svoje zdravje.’

Sanjam. Smo na nekem stadionu tam nekje okoli leta 2004, s kolegi želimo iti na festival. Ampak kje sploh smo? Se bo štadion spremenil v tolminskim travnikom podobno festivalsko prizorišče? Bodo zvočniki prenehali prevajti ta neosebna in nervirajoča sporočila, ki nikogar v resnici ne zanimajo?

Ne. Stadion ostaja stadion. Tam pa so tudi neke tirnice in nekakšen vagon.

Kakšne čudne sanje. Najbolje bo prižgati zvitek tobaka in razmisliti o vsem, kaj se pravzaprav dogaja v tem astralnem svetu.

Nakar zvočnik zopet zahrešči.

‘V zadnjih letih je prenehalo kaditi 80 odstotkov kadilcev. Predlagamo vam, da prenehate kaditi tudi vi. Ni zdravo, predvsem pa v evropskem hitrem delovnem ritmu ni predvideno, da bi sedeli in puhali. Čas je denar in vaš denar pripada državi. Država pa je vaša statistika in nezmotljiv kompas.’

Ampak to ni več zvočnik. Pred nami je evropski polnoobrožen statistični policaj. S pendrekom nas usmeri proti tirom na stadionu, kjer je zbrana množica.

To je v bistvu mora. To je tako dobesedno tisti ‘vlak za v Evropo’, da bolj dobesedno ne bi mogel biti. WAW.

Vlak. Tirnice. Stadion. Ne, to sedaj je kraška razgibana kamnito-zelena pokrajina. Zakaj vlak ne pelje? Tam za ovinkom se proga konča in ni evropskega projekta, ki bi dovoljeval gibanje po tistem območju. Ni diskurza na tistem polju. Vse kar obstaja je ta nedokončana proga, ki pa ne pelje nikakor, kjub temu, da sedaj vidi tabla. Plava in z veliko zvezdicami. To je Evropa.

Pomembno je, da smo v Evropi. Četudi v bistvu ujeti na najbolj famozni maketi od časa slovenske osamosvojitve.

Naj že kak evropski zbiratelj umetnin primakne kakšne pol milijona evrov in odkupi to presneto maketo, kot artefakt slovenske alla evropskosti.

Morda bi nas prodaja ‘suverene’ makete zbudila.

Zato nismo v Švici ali vsaj na festivalu

Maketa. Peljemo se na maketi, ki nima zgrajenih povezav. Usmerjajo nas statistični policaji. Povprečna plača so drobtine, a za njih še vedno delamo.

Za sendvič.

V Sloveniji je nek poslanec ukradel sendvič in je v imenu javne pokore odstopil.

Čuha-puha vlak, vsake toliko se ustavi in lahko pojemo sendvič. Kradljivce sendvičev ostro sankcioniramo in tako se za vsakega najde sendvič. Vsaj to, če že ničesar za pogreti dušo na tem vlaku ni.

Sendvič. Maketa. Vlak. Te sanje postajajo vedno bolj zamegljene in oddaljene. Kaj se dogaja? Maketa se iz tridimenzionalne virtualne vizije manjša in manjša. Vidimo, da je navadna maketa, ki leži na neki vladni mizi. Tudi sendvič sedaj postane realna drobtina.

K sreči so to bile zgolj moraste sanje.

Vklop televizije in branje množičnih medijev

Afera sendvič, afera maketa. Vse pa zavito v tajkunsko meglo in naokoli je polno onesnaževalne industrije. Peljemo se na evropskem vlaku. To niso več sanje.

»ARSO in slepe miši«

»ARSO in slepe miši«