Slovenija - gore in jezera ne šepetajo prisilnega cepljenja

Slovenija - gore in jezera ne šepetajo prisilnega cepljenja

Foto: Natalia Deriabina, Shutterstock

Verjetno bi državi Sloveniji šlo veliko bolje, če bi bila otok. Vsako ljudstvo menda izvoli svojo oblast. Vendar vsako ljudstvo v resnici niti ni ali pa ne želi biti seznanjeno z vplivom zunanjih korporativnih in političnih pritiskov. Prav tu je začetek kolektivne disonance, ko vlada in mediji opevajo suverenost in gospodarsko rast, državljani pa lahko z žalostjo opazujemo razkroj družbenih vrednot in svoboščin ter razprodajo družbenega premoženja.

Pri nas je res vse narobe. Vsake volitve so zastavljene kot sprememba ustave. Kot da je celoten narod z vesoljsko ladjo (ki je potem, težko bi rekli, kaj drugega kot, žal izginila) včeraj pripotoval na ta planet iz neke druge galaksije in sedaj potrebuje določiti vsak spekter družbenega življenja. Od včeraj tukaj - zato je nujno določiti vse možne spole in uvesti prisilno cepljenje, in na drugi strani seveda, postaviti nadpravne inštitucije vladajočih ter omejiti teritorij.

Ogenj, hrana, prebivališče, svoboda odločanja, kot osnovne človekove prapravice, pač niso bistvene napram tehnokratskim detajlom vedno novih zakonov. V bistvu pa naše korenine bojda segajo do staroselskih korenin tega kontinenta, tako da drastičnih sprememb na ustavnem nivoju, sploh po skrajšanem postopku, očitno ne potrebujemo.

Kar potrebujemo je dejanska skupnost. Namesto, da bi uživali na primer na Bledu, je bilo lansko leto slišati, da je bolje, da domačini ne zasedajo prometnega prostora. Seveda je turizem dobrodošla dejavnost, ampak ali ni vredno razmisleka, ali je turizma dovolj, ko bližnji ali bolj oddaljeni domačini ne pogledajo več z veseljem na prelepo jezero ali na katerokoli drugo naravno okolje?

Ne živimo. Vsaj ne s polnimi pljuči. Žal. Životarjenje je skelet tehnokratsko vodenega diskurza, ki vsak javen pogovor in predvsem volitvene agitacije tendeciozno postavlja v razmerja skrajnosti.

Inštitucije so, javno ali manj javno, razdeljene glede na opredelitev glede partizanov ali domobrancev. Ni prostora za vzpostavljenje kreativnega prostora, ni delovnih mest za mlado in ne več tako mlado generacijo, ni dostojnih plač in pokojnin. Smo pa utopljeni v zelo čustvenem diskurzu z vedno večjim pridihom populizma. Skala, ki neusmiljeno vleče proti dnu.

Če bi se osvobodili te skale, bi morda lahko imeli svobodno državo, s katero bi lahko zapluli na odprto morje. Ne glede na arbitražo. Poudarimo, da ni problem pri individualnem pogledu ali zgodovinskih analizah, problem se pojavi, ko določen diskurz razdeljevanja naroda po liniji levih ali desnih, blokira javno debato.  In v resnici, zaradi vsega tega omenjenega, pri nas družbenega dialoga ni.

Kako je mogoče, da po definiciji leve stranke predlagajo drakonsko novelo zakona o nalezljivih boleznih, ki krši ustavno določilo nedotakljivosti telesa? Kako je mogoče, da po definiciji desne stranke, predstavljajo realni razmislek pred neoliberalno agendo uvajanja nešteto spolov in razbijanja tradicionalne družine. Gre samo za premeteno premešane poker karte tehnokratske vlade, ki želi sprejeti največ zakonov, ravno v času razpuščenega parlamenta?

In kako je mogoče, da se v Sloveniji govori o cepivih povsem ločeno od dejstev, da na imunski sistem sovplivajo tudi okolje ter prehrana? Je paralizirajujoče enoumje prikladno, da se nihče ne spomni na okoljsko katastrofo v Kemisu, ali pa na še vedno trajajoče borbe civilnih iniciativ v primeru Salonita ali Lafarga? Ali pa na onesnaženost zemlje pri vrtcih?

Čas bi bil, da na Trgu republike simbolno ali v resnici posadimo lipo in vztrajamo pri resničnem dialogu. In koga voliti na prihodnjih volitvah? Morda stranke, ki znajo sodelovati z drugimi in imajo obenem dolgoročno vizijo.

Medgeneracijska sloga: suhe drobtinice ali mokre sanje?

Medgeneracijska sloga: suhe drobtinice ali mokre sanje?